Zaljubljeni v Sredozemlje in oljke so bili vsi, monarhi in kardinali ter patriarhi, tekmeci in kriminalci, apatridi in roparji …

V tej dobi, če smo ji lahko zmanjšali njen pomen, sedaj intenzivneje krepimo oljčno kulturo (in ne le oljke) kot pomembno prehrano, gorivo, razsvetljavo, medicinsko, kozmetično, versko, celo arhitekturno, da ne omenjamo simbolne, metaforične sestavine našega vsakdana. Oljka je – ne bomo povedali ničesar novega – elitni in en izmed najbolj spoštovanih prebivalcev Sredozemlja, regije, ki velja za zibelko čudovite civilizacije, posebnega geografskega območja, kjer se srečujejo Evropa, Azija in Afrika, tj. tri celine z vrsto dvajsetih držav, ki imajo vrsto skupnih značilnosti, pa tudi raznolikosti.

Seveda kot rečeno ne velja le za oljke, temveč za vse izdelke človeškega duha in materialne kulture v ozračju morja, ki obkroža obale teh treh celin.

Toda razen dejstva, da vsi prihajajo na morje, od naseljevanja Slovanov v območja Hrvaške ni zanemarljivo dejstvo, da so države ki se svojim golim očesom ali zgolj z njihovim načinom življenja spogledujejo s Sredozemskim morjem razdeljijo v niz posebnosti. Saj je že od antičnih časov Sredozemlje središče civilizacije stare Europe, še posebej nje, od one najstarejše egipčanske in nekoliko mlajše Egejsko-Kretske, kasneje pa rimsko-latinske.

Poleg tega, odkar je svet in vek vse te vplivajo na svetovne trende v svetu. Zaznamuje jih sredozemsko podnebje. So dediči vseh duhovnih in kulturnih vrednot, filozofskega, umetniškega, arhitekturnega, uglednega gradiva, kar je še posebej očitno v vse podrobnostih človeškega duha, pa tudi vse materialne vrednote, zlasti plodov tal in morja, kot so sadje in zelenjava, ribe, kruh in seveda oljčno olje in vino vseh vrst in okusov.

Toda otoki so – imamo pravico reči – otroci Sredozemlja, in to so ladje, od prvotnih primitivnih balvanov in hlodov do današnjih ogromnih križark, plavajočih hotelov in vseh možnih Titanov, s tragičnimi usodami in brez njih. In mesta, kamniti spomeniki duha časa in stilov so tudi del tega veličastnega privilegiranega sveta.

Navsezadnje ali niso ljudje svojevrstna “živa bitja” nekega sveta, ki je še kako močno prispeval k ustvarjanju univerzalne slike o svetu in njegovih raznolikih planetarnih lastnostih, tistih, ki naseljujejo našo realnosti, pa tudi naše sanje, domišljijo in fantazijo, v katerih so bolj ali manj literarizirani in zajemajo tudi številne mitološke osebe?

In to ne tiste manjše, temveč tiste v seriji od Odiseja do letečega Nizozemca, vseh možnih pustolovcev, junakov in bogov, do raziskovalcev, od močnih vladarjev in tiranov do nežnih princes in ekscentričnih osebnosti, pesnikov, matematikov, mislecev, trojancev in Peloponeških vojn – kar nas je pripeljalo iz romantične podobe Sredozemlja do tistega, kar danes poznamo.

Seveda da ne omenjam takšnih realističnih mitoloških osebnosti kot so plejada grških pesnikov, dramatikov in filozofov ter junakov, bogov in poligonov …

Tu se srečajo Arhimed in Columbus, Platon in Sofokles, Demosten in Dante, tu se pojavlja močna Serenissima na beneških lagunah in Vatikanu kot najbližja povezava z božanskim. Vse to je Sredozemlje, naše Sredozemlje.

Poleg tega je Sredozemlje skozi zgodovino bilo in ostalo zelo grozno in “dezorientirano” območje, katerega so včasih vladale ali kako drugače izkoriščale številne države, entitete in religije, bojevniki ( vojne ) in mirovniki, jezni nasilniki. Glede na to, da ni bilo vseeno ali ste Alžirec ali Katalonec, Kartažanin ali Osmanlija, Kalabrez ali Maur – ustvarjalci in ekumenski podpoporniki, ljudje s pakti o spravi in ​​soobstoju, premora z oljčno vejico v roki, olimpijski duh ali celo fanatizem življenja, oboroženi ribiči in pastirji, vinarji in sadjarji – vse, kar se je srečalo in govorilo o palicah in zakovicah, v cerkvah in na igriščih – zabavah, kajakih in konobah v rednem in ritualnem času.

Ne bomo naredili napake, če rečemo, da so bili zaljubljeni v Sredozemlje in njenega najpomembnejšega predstavnika, oljčno drevo, bili vsi monarhji in druge okronane glave, pa tudi kardinali in patriarhi, imami in hodži, uporni in tratni apatridi, križarji in bobnarji.

Kot se Neretva in Cetina zlivata v Jadran, tako je bila tudi njihova ljubezen do oljk bivala v njihovi duševni strukturi. Sama oljka, kot da bi sčasoma postala božanstvo, nebesnik kateremu se zatečemo in katerega – zauživamo.

Zagotovo je ob njej tudi Cervantes zapisoval zgane njegovega hidalga, “Don Quijote-a “, isto tako mora biti, da se je silni Napoleon s Korzike pred osvajalskimi invazijami držal njenih izvenrednih vrednot! Ali je vredno še nadalje nizati primere, primerjave za morje, ki nas od Heraklovih stolpov ločuje od Velikega Atlantika?

Da, eden od meril življenja – praktično v en glas sporočajo zgodovinarji – je zagotovo oljka, po njej se je gledalo, kje ste, v Sredozemlju ali zunaj njega. Konec koncev, eno najstarejših meril, ki šteje meje Sredozemlja, je razprostranjenost oljk. To je poudarjal v svojem znamenititem “Sredozemskem breviary-ju”, lansko leto umrli slovanski, humanistični in kulturni diakon Predrag Matvejević in njemu vredno verjeti.

Zgodovina te regije na svetu se priznava tudi s širjenjem oljk, ki mejijo na Sredozemlje, in sicer s spoštovanjem zgodovinskih, geografskih, podnebnih, političnih in duševnih meril, zlasti tistih podnebnih.

Torej ni težko sklepati, da kjer oljka preneha rasti in prinašati plodove, tam se tudi izbriše meja Sredozemlja. Eto, podpisnik teh vrstic se osebno prepričal, da tudi na severu Madžarske obstaja oljka v enem parku, vendar tam ni nobenega cvetja ali ploda. In vredna oljka, je morate priznati, vse samo ne prekleti fikus, goli ornament.

Sredozemlje je nedvomno zibelka človeštva, njegova zgodovina se lahko razvrsti v najstarejšo zgodovino našega planeta. In za konec, tukaj so njegove natančne mere točnega prosega “oljčnega” prostora – vredno jih je vedeti. Tako se Sredozemlje razteza med 30° in 46° severne zemljepisne širine, 9° zahodno in 38° vzhodne zemljepisne dolžine.

Podatki nadalje navajajo, da je najsevernejša točka Sredozemlja podnožje Alp v italijanski regiji Veneto in najbolj oddaljena točka Cape Roca blizu Lizbone na Portugalskem. Na vzhodu in jugu prehod na sirsko puščavo ali Saharo označuje naravne meje, južna meja pa je poljubna, ker puščavsko podnebje (npr. Blizu El Alameina in na severu Sinajske) prihaja blizu obale. To pravijo podatki.

Vsekakor, poleg vsega, dokler bodo oljke, kot tudi trte, vse južno sadje in oreščki – Sredozemlje! Dokler bo sončnih dni in prepoznavnih vetrov, dokler bo juga, bura, tramontane, oštrog, lebića, maestrala …, dokler je sončno bo tako Jadran kot tudi – Mediteran!

Mediteran je resnični dom oljke.